Karmična diagnostika
me pripelje prvič v ta kraj. Imam čas pohajkovati uro in pol in grem proti
soncu. Pot me pripelje do zanimive cerkvice na hribčku, kjer je umetnik naivec
upodobil Jezusa z velikimi dlanmi (malo
spominja na Matijo Gubca).
Ljudje so zgovorni
in veselo rolajo svoje široke samoglasnike. Zagledam lepo zgradbo –knjižnico,
pred katero je kamnit kip žabjega kralja. Rečem si, mogoče, se bo pa spremenil
v princa in se mi bo izpolnila želja. Stopim skozi vrata knjižnice in vprašam,
če bi lahko tam imela predstavitev Svitanj. Direktorica je na sestanku (seveda, bogov ne moreš takole zmotiti brez najave)
in dobim e-mail naslov, na katerega naj napišem svojo ponudbo. Bomo vidli, če
bo 24. november, ki je zame najbolj karizmatičen datum, prinesel kaj sreče.
Ko se vračam
v Brezje, malo pomeditiram. Zaznam sliko, kako terapevtka potaplja Geo v vodo,
kot neke vrste krst, …čudno .Potem si še malo zapojem, da prečistim grleno
čakro in jo mahneva nazaj v prestolnico po simpatično ovinkasti stari cesti.
Trubarjeva hiša literature – drugič
No, spet sem
pri Trubarju, tokrat poslušam predstavitev literarnega društva navdih. So pravi
mojstri in mojstrice besede. Pišejo na iztočnice, kot so: Novemu življenju
naproti, Lepi sadež svetlobe, Odpihnila sem ti črne oblake s čela, da sije
modro.
Potem pa vsak
napiše čisto svojo zgodbo. Drugačno, inovativno.
Preberem, da
sta zbornik financirali Mestna občina in Javni sklad za knjigo. Koliko truda so
morali vložiti, da so v teh težkih časih iztržili denar iz na splošno praznih
malh za kulturo. To je praznik za mojo »kulturno« čakro, ki zažari sredi
prsnega koša.
Še duša
zapoje tole pesem:
Dežela začetka
na trti visijo še neizrečene besede
čakajo na ubeseditev kot neveste na
pomlad
Držimo se za roke
v divji ekstazi porajanja
smo sestre in brati, ljubimci in svati
Če se ne bi rodil
bi te morala izsanjati
in sanjati tisočkrat tisoč
da mi kot kresnica ne ugasneš v dlani
Ni komentarjev:
Objavite komentar