Slovenskega naroda sin

Pr' Hostar al pa Pr' Pepiju

Z Janom si ogledava znameniti film Pr' Hostar. Sej sploh ni tolik smešen, kolkr je žalosten, ker prikazuje pristne hribovce, s svojimi elementarnimi seksualnimi in materialnimi nagoni. Nekaj gegov je res svetskih, npr. klobasa suši, pa prtički iz toaletnega papirja, pa slovenska hrvaščina (dobro sutra, si me uprašao, još nisu sahranili (pripravili jedi), jebodrom). Ganljivo resničen je portret Janeza, ki ga mati (alias Pehta) hrani s klobaso in kruhom kot dojenčka ter finalna scena, ko Janezek prizna: »mat, men je tolk lepo pr' vas, da ne bom nikol odšel stran«. Veliki Magnifico ima legendarnih 2 minuti, ko leži v postelji, s čikom v ustih in rdeče-zlato knjigo Naša beseda v roki ( portret slovenskega razsvetljenega umetnika). Poslušajte tudi izbrane primere učenja slovenskega jezika Bosanca na delu v Sloveniji. Marcel Štefančič bi rekel. ŠE KAR ZA (no ne vem, če ta kategorija obstaja).

Za sociološko študijo »ta pravga Slovenca« pa ni treba v idilično podalpsko pokrajino. Dovolj je, da se zapeljete čez barje, tja na Ig, v Hram pr'Pepiju. Tam se za pozdrav različni Jožeti, Josipi in Pepiji (ker jim je večinoma tako ime) najprej natulijo:

»A si že kej klou?«

»Drva ja, prašiča pa ne.«

»Pa saj maš sam dva prašiča.«

»Ja, enga zame in enga za ata.«

»Francka je rekla, da je tvoj kufe zan'č«

»Jst bom pa tkole povedou, da so njene pečinice za en drek, tko, da bo vedla. Pa sva kvit!«
»Tele ljubljančan pa k nam hodja po jajca, k jh sami nimaja« (huronski smeh Pepija in Pepinota kot pri starčkih na balkonu iz Muppet showa)