Besede nad oblaki

Moja potovanja z letali in besede nad oblaki. Gor grede si poln pričakovanj, vse je še nematerializirano. Nazaj grede si pa krepnjen od doživetega in premlevaš vtise. Najbolj krepnjena sem bila po službeni poti v Pariz, kjer smo celo noč ponočevali, »vlomili« v hotelski bazen, zjutraj pa vsi pomečkani imeli sestanke na sedežu Renaulta. Drugič sem bila tako pomečkana ob vrnitvi iz Osla, ko sva z Majo celo noč prebedeli na letališču med džankiji in našimi jugosi. Besed je bilo bolj malo, ker sem večinoma potovala sama. Sem pa vedno z zanimanjem opazovala potnike na letalu in si predstavljala njihove zgodbe. Letalo je vedno neko stičišče zgodb npr. parov različne narodnosti, kariernih možnosti, hrepenenja po boljšem življenju nekje v tujini….

Zdaj pa od mojih besed na oblaki k romanu Besede nad oblaki Evalda Fliserja. Iz recenzije citiram:

Roman zajema prav vse aktualne nesrečne pojave na tem planetu, kot so vojne, revščina, lakota, izkoriščanje ljudi, naravne katastrofe in človekovi uničevalni posegi v naravo. Petsto potnikov na letalu je vzorec za vse človeštvo, letalo prispodoba planeta na robu prepada. Pogovori med potniki so zgodbe o ljubeznih in partnerskih odnosih v vseh različicah, o spolnosti, prostituciji, strahovih, o vprašanjih Boga in religij, o fanatizmu, vprašanjih umetnosti, izvirnosti, iskrenosti in neiskrenosti, o boleznih, umiranju, smrti, o malih prevarah, velikih goljufijah, davčnih utajah, o tekmovalnosti, pohlepu, zločinih, kaznih ter maščevanjih. Pogosto si sopotniki izrekajo bojazen o morebitni katastrofi njihovega poleta. V romanu prevladujejo pesimizem, razočaranje in svetobolje.

Nekaj obližev na prevladujoči ton polaga prvo poglavje, pogovor med očetom in sinom, osemletnim dečkom, ki, kot zvemo pozneje, celo prepreči sproženje bombe na letalu. Čeprav zveni skoraj naivno, je prav ta otroška želja po ponovni združitvi ločenih staršev in hrepenenje po materi, h kateri ga spremlja oče po dveh letih materine odsotnosti, povzročila preblisk človečnosti kot bilko upanja v svetu, v katerem niti otroška nedolžnost ne šteje več. Seveda so razmisleki in spraševanje znak treznega razuma, zvijačnost in laži včasih pogoj za preživetje, a ljudje, čeprav tudi sami nepopolni, se v stvarnosti (bralci pa v literaturi) razveselimo likov in dejanj, ki presvetlijo sivino in žalost ter povrnejo vero v dobro.

V pogovorih med sorodniki in partnerji, ki na dolgem letu razrešujejo svoje odnose, se postopoma razkrivajo zamolčane skrivnosti, skrivni nameni, nedolžne ali zahrbtne zvijačnosti. Potniki, ki so naključno razporejeni na sosednjih sedežih ter dovolj radovedni in odprti, da načnejo pogovor, si v igri podajanja nasprotnih mnenj na koncu snamejo maske. Velika večina potnikov je zatopljenih v spremljanje gibanja letala na zaslonih ali v gledanje filmov in molk. V človeškem vzorcu je to molčeča, ravnodušna in vase zaverovana brezbrižna množica.

Napredek znanosti in tehnologije ima lahko uničevalne posledice in besedna umetnost so zgolj ponovitve, vse je reinterpretacija in imitacija že zapisanega. Pesniki nimajo moči, da bi se približali pravi substanci, ki jo nosijo v sebi, vse je le približek poezije z veliko začetnico. Je izvirnost sploh še mogoča, se sprašujejo pisatelji med potniki na letalu. Je med potniki zato toliko citatomanov, ki se v pomanjkanju lastne izvirnosti in ustvarjalnosti urijo v pomnjenju in reproduciranju misli znanih osebnosti in stavkov iz literature? Potujejo na tekmovanje v Brisbane, na katero je prijavljenih 400 tekmovalcev z vsega sveta. So oni zrcalna podoba nemoči ustvariti nekaj novega? So mejnik, do katerega so prišli sodobni ustvarjalci? Ali je to zgolj opozorilo in želja po preseganju slepega kopiranja brez navdiha? Končnih odgovorov na ta in številna druga vprašanja in premišljevanja ni, vse je odprto in tudi usoda poleta 2191 Singapore Airlines je prepuščena naši domišljiji.

Saj ne, da ne bi bil roman zanimiv za branje, ampak se mi zdi prenatrpan. Kot Fellini, ki ga težko prebaviš. Poln je nekih statističnih podatkov, kot da bi pisatelj hotel sešteti čim več najbolj mejnih človeških bivanj: od kurbe z zvodnikom, homoseksualcev, zapuščenih sinov in spodletelih igralcev… Preveč vsega in preveč naključij. Zato me roman ni kupil. Marcel Štefančič bi rekel: ZADRŽAN.