Ime mi je Darja ….. 9 let
od operacije raka na dojki.
Ime mi je Sabina ….13 let
od operacije raka na jajčnikih.
Ime mi je Dejan …. 5 let
od raka na prostati.
Ime mi je Majda …..2 leti
po operaciji raka na pljučih.
Takole smo se pofočkali na
onkološki skupini za samopomoč, kjer sem predstavljala Svitanja. „Končno sem
med svojimi,“ si rečem in „tukaj nimaš kej blefirat.“ Ti ljudje so to že vse
dali skoz in preživeli kot … zmagovalci. Najbrž vsak na svoj način (I did it my way) in vsak s svojo zgodbo.
Ena gospa pove, da je zanjo rak kot mali podnajemnik, ki se je naselil v njeni
sobici. Krasna prispodoba, ker je podnajemnik samo začasni gost, ki ga lahko
vržeš ven. Druga pove, da ko ji je hudo, poje. Pogovarjamo se o tabujih,
povezanih z rakom.
1. Da je boljš, da se o tem ne
govori, ker so potem ljudje vznemirjeni in ne vedo, kako se odzvati.
2. Da če imaš raka, ne smeš
zgledati v redu.
3. Da če je partner ali kdo
drug v družini že bolan, ne moreš biti bolan še ti
4. OK, sicer imaš raka, ampak
v službi moraš pa vseeno biti 100%.
Nato prisluhnemo ganljivi
hrvaško pesmi Irene Letice Ćurčič, ki bi jo rada delila z vami:
Tebi divna koja ujutro nemaš što počešljati. Tebi lijepa koja ideš na
desetu kemoterapiju, a boli te svaka kost. Svejedno ustaješ i ideš. Tebi hrabra
koja gledaš svoje ožiljke kao trofeje zaslužene u pobjedi. Tebi sretna koja
pjevaš veselo, iz svog srca, a razdiru te strahovi. Tebi nježna koja grliš
svoje djetešce rukama utrnutim od Taxola, svejedno, ono osjeća majčin dodir i
topi se od ljubavi. Tebi dražesna koja raširiš osmijeh jer ne želiš plakati.
Tebi prekrasna koja nacrtaš obrve, svežeš maramu i izađeš udahnuti zrak punim
plućima. Tebi ljepoto koja skrivaš svoje popucale vene od očiju svoje djece.
Tebi nježna kojoj više ništa nije isto, kojoj je svijet obojen novim bojama.
Tebi sestro ništa nije nemoguće.
Beseda nanese na poezijo Mile
Kačičeve, ki je tako tenkočutno izlivala na papir svojo bolečino. Moč besede je
vse: da izkričiš žalost, izrečeš hvaležnost in zapoješ visoko pesem Bivanju.
Ker me zadnje čase preveva
simbolika ozvezdij, se mi utrne misel, da smo vsi del Ozvezdja Raka, poklicani,
da nosimo svojo Davidovo zvezdo in da zaradi skupne izkušnje bolezni še
svetleje svetimo na nebu!
Dobra žena Mirjane Karanović
Presunljiv film o povojni
Srbiji, ki se začne in konča s podobo Mirjane. V prvem kadru je prizor, ko se
gleda v ogledalu, z lepimi, simetričnimi prsmi. V zadnjem kadru leži v
operacijski dvorani že uspavana za operacijo in sestre ji z razkužilom mažejo dojke,
ker bo zaradi napredovanega raka imela mastektomijo. Šus v glavo, ki ga ne
vidiš v zahodnih filmih. Tam rak vedno ostane za zaprtimi vrati in ne seže dlje
od patetičnega poslavljanja od otrok ali predajanja skrbi zanje drugi ženski.
Spomnim se, kako me ženske, ki
smo preživele raka na dojki, ob letnem pregledu prav tako stojimo do pasu
razgaljene v sobici med sprejemno pisarno in ordinacijo in čakamo na klic
onkologinje. Čakamo kot v vicah (med
peklom in nebesi), da slišimo tolažilne besede, da smo ok, ali bog ne daj,
da se je bolezen ponovila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar