Brezup irskega filozofa,
ki presega obup
V
današnjem svetu,v katerem je kar precej ezoteričnih filozofij o upanju in na
pol polnem namesto na pol praznem kozarcu, v naš slovenski svet udari irski
filozof Terry Eagleton s svojo teorijo brezupa. V okviru Fabule takole izrazi
svoje črni misli: »Pregovorni kozarec
zame ni le na pol prazen, temveč gotovo vsebuje tudi kakšno nagnusno, celo
smrtonosno tekočino. So ljudje s filozofijo: jej, pij in se veseli, kajti jutri
bomo umrli, in drugi, nekoliko bolj sorodni mojemu okusu, ki pravijo jutri bomo
umrli.«
No, fajn, takole stališče pa ni »my cup of tea«.
Filozofija v prevodu pomeni prijateljstvo do modrosti. Vedno mi je bila blizu,
vendar sem pri gimnazijskem zgodovinskem pregledu ugotovila, da si filozof
vedno zastavi eno perspektivo do »biti« in jo potem do onemoglosti gloda. Pride
drug filozof in jo gloda z druge strani. Moja bit kot čista zavest pa si je ustvarila
svojo perspektivo gledanja, ki je by the way veliko bolj optimistična: jej, pij
veliko piva in se veseli življenja, potem boš umrl in se na novo reinkarniral.Kdo ima večjega (gumb namreč)
Živimo v norih časih, ko se dva vrhovna voditelja, ob psihiča, prepucavata, kdo ima večji gum za uničenje sveta. Velikemu striparju Izarju Lunačku predlagam, da nariše strip o teh dveh izrazito groteskno komičnih likih. Pri poročilih izvem, da se obeta prvo zgodovinsko srečanje Trumpa in Kim Džong Una. Predlagam, da si v okviru srečanja ogledata serijo Zvezdne steze, ki predstavlja optimistično prihodnost, v kateri je človeštvo preseglo bolezni, rasizem, revščino, nestrpnost in vojne na Zemlji??
Za 8. marec z Majo ženskam podariva
branje Črnih in belih ptic v knjižnici Fužine
Tokrat za razliko od Trubarjeve hiše nastopava pred neznano publiko.
Čutim, kako prisluhnejo mojim besedam in dihajo z mano. V pajčolanu Majinih
zvokov nas prevzema čarobnost trenutka. Terry iz zgornjega zapisa, ne veš, kaj
zamujaš (hihi).
Že nekajkrat so se mi zapisale ali
izgovorile besede, da sva z Majo, mojo sorodno dušo, s katero sva prijateljici
že od osnovne šole, kakor dva puzzla, ki se prilegata. V časih faksa sva imeli
fanta iz tujine, ona Nizozemca, jaz Francoza. Potem se je zgodil moj rak in ona
je bila do takrat že precej naprej v duhovnosti. Priporočila mi je integralno
jogo pri Igorju, ki mi je precej pomagala pri iskanju odgovorov na moja
vprašanja. Potem so se zasvitala Svitanja, Maja pa je medtem že osvojila
gonganje in tako sva začeli skupaj nastopati. V Fužinah se nama je dobesedno
zgodilo iskanje manjkajočega puzzla. Obe prineseva pecivo v škatlah za piškote.
Po končani predstavitvi hočeva škatle zapreti s pokrovoma. Moj pokrov je na
mizi, njenega ni. Kot v risanki A je to! kot Pat in Mat iščeva pokrov pod mizo
in v vrečkah. Pokrova NI. Zadeva postaja sumljiva. Potem pa obrnem svoj pokrov
in vidim, da je v notranji strani neka čudna ploskev, ki se čudežno prilega
notranjosti mojega pokrova. Njen pokrov je bil torej ravno toliko manjši, da
sem ga v trenutku nezbranosti pokrila s svojim. A ni to dokaz brezhibnega
prileganja in dopolnjevanja?
Ni komentarjev:
Objavite komentar