Ozvezdje Raka je najlepše in najstrašnejše ozvezdje v vesolju

Nikoli si nisem mislila, da bodo bralci moja Svitanja kdaj brali za dogovorjeno čtivo. Pa se je zgodilo tudi to. V sklopu bralnega krožka pri društvu onkoloških bolnikov se je zgodilo to branje in razprava o knjigi. Kot da bi vesolje uslišalo mojo željo, da dobim povratno informacijo o zapisanem, ne zaradi ega ampak zaradi vedenja, da ne pišem v prazno in da moje besede odzvanjajo v ljudeh …

Sledila je živopisna razprava o pozitivnih in malo manj pozitivnih mnenjih. Saj to je tisto, kar nas bogati: različnost mnenj in pogled skozi oči drugega ter vživljanje v njegovo kožo.
Nekaj približnih izjav v naključnem vrstnem redu, ki so se mi zapisale v spomin.

Knjiga je tako pozitivna, da bi jo moral imeti na nočni omarici vsak rakavi bolnik. Misli so kot kresničke v poletni noči. Ko sem bila na tleh, so mi dale moč za naprej …

Sem v težki fazi svojega zdravljenja in knjigo sem prebrala samo do polovice. Tako lahko pišeš, če je bil izid te bolezni uspešen. Se opravičujem, vendar mi trenutno tak optimizem ne leži …

Knjiga se mi zdi zanimiva. Všeč mi je misel o ženskem prijateljstvu in solidarnosti, ker tudi meni prijateljice veliko pomenijo.

Našla sem se v mnogih stavkih te knjige. Zdravniki so mi rekli, da je čudno, da še živim s takšno diagnozo kot jo imam. Prebijam se z jedrsko energijo, ki sem jo našla v sebi. Darja vehementno obdela različne zelo globoke življenjske teme. Takoj sem opazila ying/yan simbol o dvojnosti v nas in iskanju ravnovesja.

Meni je zelo blizu ideja o samosti, samostojnosti in volkih samotarjih. Pa to, da vlečeš nase težave drugih in da zato zboliš. Knjigo sem prebral že 2x in v njej najdem toliko zanimivih tem o športu, kulturi, politiki ...

Moji občutki so mešani. Po eni strani cenim pozitivizem, po drugi strani pa kot prostovoljka vidim toliko gorja, da takšen optimizem ne pride vedno v poštev.

Svitanja v meni odzvanjajo na mnogih mestih in me spominjajo na mojo prehojeno pot ozdravitve. Mislim, da smo si edini, da je bolezen v nas prinesla pozitiven premik. Kot tile polžki smo slekli trd oklep, v katerega so nas dajali naši dragi, češ ti si močna, ti boš že premagala raka. Včasih se ljudje zatekajo v takšne poenostavitve ali v zanikanje, ker ne znajo drugače. Tako kažejo svojo skrb in dobro je, če znamo to prepoznati. Zdaj živim brez oklepa, upam si priznati, da sem ranljiva, zavestno uživam vsak svoj trenutek življenja.

Takole smo sestavljali mozaik naših zgodb. Vsak je dodal svoj košček, svoj biser. Ne morete si predstavljati, kako lepo bo zasijal, ko bo skozenj posvetil sončni žarek.!