To je citat Borisa A. Novaka, ki ga je s svojim precej
monotonim glasom recitiral na proslavi ob 8. februarju. Kako prav ima naš
veliki pesnik!
Ravnokar sem prebrala romana dveh mojstrov slovenske besede:
Draga Jančarja (To noč sem jo videl) in Ferija Lainščka (Ločil bom peno od
valov). Vem, da sem malo v zamudi, a takile literarni biseri nikoli ne
zastarajo. Pri obeh romanih gre za širšo fresko slovenske zgodovine. Pri Jančarju
za obdobje med in po drugi svetovni vojni, pri Lainščku čas od razpada avstro-ogrske
monarhije do priključitve Prekmurja Kraljevini SHS.
Pri obeh romanih je ključna tema seveda ljubezen in
vprašanje, ali bosta junakinji imeli dovolj moči in poguma, da zavržeta
obstoječe udobno življenje in bosta sledili poti svojega srca do nove, bolj
iskrene ljubezni. Obe to storita. Jančarjeva Veronika se odreče življenju z
bogatim starejšim moškim in svojemu oficirju sledi celo v blatno Vranje v južno
Srbijo. Tako kot se je vihravo odločila, da gre z njim, pa se nekega dne v Mariboru
tudi odloči, da ga bo zapustila in se vrne k možu. Jančar takole opisuje njen
odhod. Odšla je tisto sončno zimsko jutro…
Sporočila mi je, da me ima še vedno rada, ni ji žal za vse, kar sva doživela in
preživela skupaj. Ampak saj vidim, jaz Stevo, kako sva se drug drugemu odtujila
v zadnjem času. Počutil sem se kot aligator, ki so ga nagačili.«
Lainšček v teh in ostalih delih vedno opeva svoje ljubljeno
Prekmurje. Pri njem gre za iskanje prekmurske identitete ter razkrivanje
najverjetneje zadnje in največje skrivnosti, ki ji še vedno pravimo – ljubezen.
To je roman notranje osvoboditve, odrešenja, načenja vprašanje možnosti
odpuščanja.
Kako lepo opisuje ravninski veter: O bog, pošlji mi vsaj kdaj tak veter, ki je že dolgo na poti in se je
mnogih stvari dotaknil ter čuda reči nagledal«.
Ali pa o reki: Njena
neskončna gladina je bila zdaj le še prosojna membrana sna, iz katerega se je
le na hipe dvigala, nato pa se mu je zopet voljna in lenobna prepuščala.
Prodišča, ki so se z
obeh bregov zajedala v strugo. So bila bela kot razprostrta krila velikanskih
labodov. V vodi, ki se je zajedala mednje in se kot olje neslišno razlivala
preko kamnov, pa je rumenela svetloba velikega sonca.
O hrepenenju: Dogajalo
se ji je tudi še kasneje, da se je peza vsakdanjosti kratkomalo razblinila,
skozi razo v času in prostoru pa so jo obsijali svetovi, v katerih ni bilo
zamanskega hrepenenja in so bile želje uresničljive.
Berimo Slovenci naše velike pisatelje, ker kot je rekel že Tone
Pavček: Če ne bomo brali, nas bo pobralo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar