Včeraj dobim ponudbo, da Svitanja pripeljem tudi v dom starejših
v Cerknici. Kot se mi je pred predstavitvijo v Novi Gorici utrnila zamisel, da
nastopim z rdečim noskom, se mi je tokrat prikazala oranžna nagajiva glavica
Pike Nogavičke. Pika
še danes pooseblja sanje vsakega otroka, da bi
bil močan, neodvisen in da z njim ne bi
manipulirali.
Saj se res včasih počutim kot ona. Sem samosvoja, mislim s svojo
glavo, ne maram avtoritet, spoštujem drugačnost in sem še vedno zelo radovedna.
Vidim vsak oblak, ob dobri glasbi začnem plesati, se še vedno glasno smejim, v
puštevanki (poštekanki)I sem pa še vedno povprečna.
Slovenci smo dobili tudi posodobljen prevod Nade Grošelj o tej
mali navihanki. Po svoje se je lotila besednih iger, nekatere pa pobrala iz
gledališke priredbe Andreja Rozmana (poštekanka za poštevanko). Iz besede
spunk, prej prevedene kot stranh, je nastal splunk (ki ohranja zvočne
razsežnosti izvirnika), kroglice pregelk pa so zdaj tablete vrvrti in tako je
nastal tudi nov verz: Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati. In seveda Pika
ne hodi več zadenjski, temveč ritensko, pije kakav in ne čokolade, ni
raziskovalka, temveč iskarka.
Piko so v nekem predavanju postaviti tudi kot glavno junakinjo razmišljanja o
beguncih, ker pooseblja pravico biti drugačen in samosvoj. Seveda pa bom spet
pristavila svoj filozofski lonček, da je srednja pot prilagajanja najboljša.
Slike spodaj: Pika Nogavička, njena igralka danes in Darja Nogavička
Ni komentarjev:
Objavite komentar