Človek kot obredno bitje

Obred je verjetno eden najstarejših načinov vzpostavljanja povezave človeka z božanskim in tudi izražanja odnosa do svetega.

Naši predniki so častili naravne cikle in svetlobo, ki je sinonim za povezavo z »zgornjim« svetom. Konfucij je obred razlagal kot oporo v človekovem življenju, Freud pa kot psihološko zaščito pred življenjskimi stiskami in trpljenjem.

Med krščanskimi obredi so krst, birma, poroka; zanimiv je druidski ritual hrasta in omele z žrtvovanjem 2 belih bikov. Biki nastopajo tudi pri iniciaciji afriških dečkov v fante, kjer mora kandidat ob navdušenem navijanju preostalih članov plemena preskakovati postrojene bikove hrbte.

Če se spomnim svojih obredov je to lahko banalno jutranja kavica ob poslušanju ptičjega petja, pozdrav svetlobi prihajajočega dneva, pošiljanje molilnega polja vsem dragim, thai chi,  joga pri Igorju, postavljanje oltarčka pred začetkom vadbe itd.

Če razmišljam širše, je bila moja literarna posvetitev izdaja knjige Svitanja.

Potem dan, ko sem po mnogih letih premora spet napisala prvo pesem in ko je moja duša spet začela leteti in sanjati. In kadar so mi bralci povedali, da sem se dotaknila njihovega srca.

Pa posvečena pot z mojo reiki zdravilko, ki me ob svečkah in dišečih paličicah uči o poti srca in moči ljubezni.  

Kot je lepo rekla Maria Ana Kolman, je vsak duhovni obred stopnica duhovne preobrazbe, ki razsvetljuje naše zemeljske poti, da nas varno pripeljejo domov, nazaj med zvezde, od koder smo prišli!

Letošnji kresnik

K zapisu o obredih spada tudi tale o podelitvi letošnjega kresnika. To je svojevrstni literarni obred s svečenicami in prižiganjem kresa na Rožniku.
Letos je dobitnica nagrade Bronja Žakelj, ki je svojo izkušnjo prebolevanja raka mojstrsko prelila v avtobiografski roman z naslovom Belo se pere na devetdeset. Bravo moja sestra po raku! Tako se dela, težave je treba nadgraditi in umetniško sublimirati.

Knjige sicer še nisem prebrala, jo pa že imam rezervirano in se je že veselim.

"V kako boleče tesnem objemu sta lahko mehka nežnost in neizmerna surovost bivanja. Pisateljica Bronja Žakelj s pretresljivim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset zmore nekaj, kar obvladajo le redki: po najbolj žalobnih meandrih življenja vodi v jeziku, ki veselo žgečka, tudi hudomušno in z ironijo. Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti," je v utemeljitvi zapisala žirija.