Bodi svetilka ob cesti

Svetilka ob cesti

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel, ta fenomen slovenskega pesništva, ki je kot komet razsvetlil naše nebo in po 22 letih ugasnil. Že leta 1925 je pozival k revolucionarni preobrazbi sveta in opozarjal na družbene krivice. Po Wikipediji je v okviru ekspresionizma razvil  religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.

Zakaj sem to pesem zapisala ravno na dan državnosti? Ker v Sloveniji vidimo vse manj človečnosti, razplamtel se je ogenj primitivizma, hujskaštva, razdvajanja. Vse več je gneva, zamer, teme.

Kdo bo svetilka, ki bo tiho razsevala svoj sijaj na sočloveka in spodbujala dobro v njem?

Na »domovinski« proslavi na Igu beremo svoje pesmi o domovini. Eni protestirajo na kolesih, drugi na Twitterju, mi, člani Govekarjeve skupine, pa recitiramo svoje pesmi. Eni bolj radikalno govorijo o materi domovini, katere sinovi in hčere smo,  jaz domovino častim bolj intimno in tihotno.  Take so pač moje izpovedi, vedno malo prikrite in enigmatične …

POVABILO NA PLES

Bosa pojdiva dragi

čez zelene planjave

mimo belih brez

in smaragdnih voda

med zelene praproti

in dehteče zvezde.

Počijva na knežjem kamnu

in se nato na hrbtih žlahtnih lipicancev

poženiva v divji dir.

V kajžarskih kočah

nama že pečejo svež kruh

in pridne roke

bodo kmalu pospravile pšenico v kašče.

Prisluhniva,

kako vesolje tiho odzvanja

da je tam, kjer si doma, najlepše.