Tolikokrat govorim o dnevniku, v bistvu pa nisem še nikoli
opisala enega celega dneva v življenju neke matere, žene, prevajalke,
sodelavke. No, tukaj je:
13. junij 2017
Zjutraj se s kolesom odpeljem
v službo v Stegne. Pot med vodi po makadamski poti, mimo vrtičkov in tenis
igrišča. Uživam v pogledu na cvetoče trate, ki se pozibavajo v vetru. Pozdravim
tudi velika drevesa na poti, ta čudovita starodavna bitja, kot pravi naš
učitelj joge. Tale čas košnje in čričkov imam najraje.
V službi imamo spet frko z
informacijskimi sistemi. A je to vpliv retrogradnega Merkurja ali pa
nesposobnega vodenja našega direktorja, ki pri IT podjetju ne zna udariti po
mizi. Dve uri s sodelavci gledamo v zrak in smo na tehnološki ustavitvi dela.
Sploh si ne morem več predstavljati, kako bi živeli brez interneta in tele
računalniške škatlice z Windowsi. Ali pa brez Facebooka, prek katerega skupaj s
prijatelji delimo misli in gledamo v svet.
Za Zbornik Izrekanja, ki bo
izdan ob desetletnici teh pesniških dogodkov, pripravljam izbor svojih pesmi.
Kako težko se je med njimi odločiti, katera gre naprej in katera ne, ker so vse
moji otroci. Končni izbor bo itak naredila pesnica Ana Porenta.
Po kosilu in drugih banalnih
življenjskih opravilih je na vrsti hišni kino. Na Cinemaxu 2 si ogledam odličen
francoski film z naslovom Zadnja lekcija. Babica, ki praznuje 92. rojstni dan
svoji družini najavi, da se je odločila čez dva meseca umreti. Da ima dost, da
je živela dovolj dolgo, da se želi posloviti še pred plenicami in bebavostjo.
Potem se začne bitka prepričevanja, sin je odločno proti in ji v precej nasilni
sceni odnese zalogo tablet, ki si jo je pripravila za odhod (no, potem te tablete pomlaska njegov pes,
ker jih je pustil kar zunaj, sam ne srečo od njih ne umre– nauk: lahko se ti
maščuje, če se vtikaš v namere drugih). Hčerka se po dolgem premisleku in
zelo težkega srca odloči, da bo spoštovala to njeno odločitev. Ko starčica zavije
vse paketke svoje dediščine za člane družine, se po telefonu poslovi od hčerke,
ki s svojo družino in starkinim črnim sosedom ter črno služkinjo (ki je prijetna debeluška, polna afriške
modrosti in lepih afriških pesmi, s katerimi uspava starčico). Moj
komentar: med svojim egoizmom in bolečino zaradi izgube ljubljene osebe in
spoštovanjem njene odločitve, da dostojanstveno odide, mora prevladati slednje.
V življenju imamo dovolj časa, da ustvarimo pristne človeške odnose in bližino.
Ne čakat do konca in potem nekaj na hitro krpat. Najhuje je, če nisi sposoben
oprostiti zamer, ki te potem žrejo do konca dni, ker jih nisi uspel zgladiti z
odhajajočim.
Ob pol dvanajstih zvečer pritisnem na
off na daljincu in se spravim v posteljo. Seveda sebe še ne morem dati na off,
ker imam glavo polno misli. Poskusim z avtogenim treningom. Nič. Poskusim še z
meditacijo za srčno čakro, ki nam jo je zadnjič na jogi pripravila Tadeja (tko
uživam v njeni vadbi zdaj, ko nam je zbolel učitelj joge). Zmehčam mišično
napetost, čutim prijetno gomazenje okoli srca in grem počasi v nočno nirvano.
Nočko!
Ni komentarjev:
Objavite komentar