Ne,
tole zgoraj ni marionetno gledališče, čeprav so me kot majhno punčko vozili v gledališče na Levstikovi. Živo se spomnim predstave Žogica nogica in
Zvezdica zaspanka. Z odprtimi usti sem požirala zgodbo na odru, se bala
strašnega zmaja in Ceferina. Ko sem potem čez mnogo let videla razstavljene
lutke iz tistega časa, nisem mogla verjeti, kako drobcene in brez življenja so.
To je pač demistifikacija otroštva, ko odrasteš in se začneš gibati po čisto
drugačnih odrih. No, nekaj tiste čarobnosti otroškega sveta še vedno gojim in
nosim v sebi.
Danes
bom govorila o svoji leseni lutki. Kupila sem jo v Prometeju in mislim, da take
lutke uporabljajo slikarji pri učenju. Lahko bi bila moja zaupnica, danes bi ji
na primer zaupala: »Life is sux. V
službi nisem zbrana, slabo mi je od vročine, doživljam ignoranstvo od svojih
najbližjih …« Morda bi mi potem bilo bolje, saj pravijo, da izpoved ali
spoved pomaga, ker : pređeš brigu na drugog. No, meni to pač ne pomaga, ker me
je joga naučila pristopov, kako premagovati stiske, na katere lahko vplivam. Z
drugimi se nima smisla ukvarjati.
Še
o eni lutki bo tekla beseda. Prebrala sem knjigo Lutka Marka Pristova. V Iški
sem se udobno namestila v senco in začela prebirati knjigo. Naslov mi je bil
zanimiv in lepo se je začelo, kako je šel majhen fantek skozi gozd. Uau, kakšni
lepi opisi:
»Po vitki stezici skoz čarobni zelen gozd je
hodil droban, svetal fantek. Kot bi se gibal pod visočavami katedral, je hodil
pod krošnjami dreves, ki so mu kot kupole lebdele nad glavo, kot bi tipal po
hodnikih čudes, je hodil pod stolpi dreves, ki so se kot da bi zibali v zraku. Skoz
razmake med razkošnimi vejami so kot skoz okna božjih soban padali sončni
žarki, polni nezemske mehkobe, da je izgledalo, kot bi rahlo zelenilo predirala
ostra, nezlomljiva rezila, a nenevarna, nežna, stkana iz najbolj čiste
svetlobe. Kot bi najbolj mila sila neslišno
pršela skoz bogate oblake, lila in valovala in pošev zasajala v tla
nerazrušljive stebre sijoče lepote.«
Potem
pa, bang, se pojavi lesena Lutka, okretna in jezikava, najprej prijazna, potem
pa postane zlobna in nesramna, kmalu sta že dve, in tri, so groteskne in grozljive
in fantku povsod sledijo. Pritoži se na upravne organe in sodišča, povsod se spet pojavi ta Lutka, vedno v drugi
preobleki, vsemogočna in vseprisotna. Kot hudič, ki te spremlja v duši in ti
šepeta v uho svinjarije, kot alter ego, ki te spremlja povsod. Zgodba se konča
tako, da Lutke končno ni več, pa tudi nikogar drugega ne?!
Prav
zanimiva fantazmagorična metamorfoza malo nagajivega, a še vedno kar prijaznega
Ostržka. Ponoči bom svojo lutko pokrila čez glavo, kot kanarčka, da se ne bi
slučajno spomnila pretransformirati v zlobno lutko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar