Gozd je rastlinska katedrala. Čez njegov svod
se pretikajo svetlobne kite. V njem je tišina, oglašajo se edino njegovi
prebivalci. Sprejme te vase in te objame kot sestra ali brat. Natopi te s svojo
gosto tišino, da odideš poživljen in tudi pomirjen.
Gozdove imam rada. Hodim po njihovih poteh.
Včasih so strme, da kolneš njihov vzpon, drugič so položne in obložene z mahom,
kot tepih v duhovno pokrajino. Spomnim se položnega svetlega gozda v Jeperci,
strmega možatega gozda v Lazah pri Ljubljani, kjer je bil rojen moj oče, pa
malo divjega gozda na Norveškem, ko sva z Majo ujeli njegov trenutek umirjanja
po neurju, pa milega francoskega borovega gozdička pri Marseillu …
Zdaj zahajam v gozd proti Krimu. To je moj gozd ZDAJ. Poznam ga v vseh letnih časih, ko svetlo zelena eksplozija napenja bukove
popke. Ko se barvna zavesa spremeni v pastelne barve in pod nogami zašumi
listje. Ko neusmiljena narava z vetrom in nalivi razgraja po njem in za seboj
zapusti žalostno prizorišče zlomljenih in poležanih dreves. Ko mehka bela odeja
prekrije drevesa in zapoje zimsko pravljico. V gozdu mi je vedno lepo. Če se
močno skoncentriram začutim prisotnost gozdnih vil in škratov. Začutim nekakšen
srh na koži, kot pikanje, a ne neprijetno. Takrat smo na isti valovni dolžini.
Takrat vem, da smo ENO.
Ni komentarjev:
Objavite komentar