Voda je zame nek posebni medij zaradi njenega
fluida. To vam lahko potrdijo potapljači, ki pravijo, da je tam spodaj čisto
drugačen čarobni svet. Potem cenim vodo zaradi njene sposobnosti shranjevanja
informacij, o čemer bi vedel veliko povedati nedavno preminuli Emoto. Tudi naše
telo je sestavljeno iz 70-80% vode, zato ni čudno, da nas nekatere nosi luna ob
njenih menah. Takrat si želi voda v nas spojiti z velikim modrim bratom-oceanom.
To je kot tuljenje volkov v luno.
Po tem slavospevu vode prehajamo na opevani
film z naslovom Oblika vode. Pričakovanja so tista prekleta reč, zaradi katere
smo ponavadi nesrečni. Jaz sem si v svoji glavi predstavljala, da bo vodna pošast
iz filma fluidno-subtilno vodno bitje v stilu Avatarja. Pa mi na ekran
pripeljejo eno tako bolj gumijasto pošast v stilu Godzile ali prvih poskusov
filmov o Frankenstainu. Drugače je vzdušje v filmu odlično izrisano v stilu
šestdesetih let. Liki so odlični (nema čistilka, ki se samozadovoljuje v banji,
preden gre v službo, duhovita obilnejša črnka, ki šimfa čez moža, strahopetni a
čuteči umetnik, hladni brezsrčni poveljnik v raziskovalnem centru, ki ves čas
sesa osvežilne bombone). Pa približevanje neme čistilke vodni pošasti, s katero
se sporazumeva z govorico nemih (Snažilka umetniku v tej govorici razlaga: On
(pošast) me edini jemlje takšno kot sem, ker ne ve, da sem nepopolna). Je kar
duhovito, ko se spravita v ljubezenski akt, vendar se mi zdi, da je tukaj šel film
malo čez mejo. Menim, da se tukaj izgubi hrepenenje in napetost, ki je bila med
njima. Da ne govorim o črno-belem vložku mjuzikla, ko ta nema čistilka zapoje
in se s pošastjo zavrtita v plesu?? So mi pa všeč posnetki lebdečih predmetov v
vodi v stilu Titanica na začetku in koncu. Ko bi bilo vsaj več takih.
Kaj bi rekel Marcel Štefančič? Zmerno ZA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar