Denis Avdić se je spomnil tele krilatice za današnji čas, ko se lahko svobodno premikamo ( za drugo so potrebne ustrezne čitabe) samo po prostorih svojega stanovanja, iz kuhinje do dnevne sobe, pa potem spet mal v spalnico in kopalnico, pogledat v otroško sobo in nato spet na kavč pred TV, kjer bo kmalu nastala luknja v zofi od pretiranega sedenja.
Sprašujem se, ali je človek po svoji naravi bolj nomad, da ima potrebo po selitvah, ali pa bolj “sedentary”, da rad vrže sidro na enem mestu, se ustali z eno ženo in družino in je potem srečen do konca svojih dni. Zgodovinsko so se naši predniki vsekakor selili iz kraja v kraj. Potem pa so z razvojem poljedelstva vse bolj poganjali korenine na enem mestu, postali so lastniki in tako ostajali na enem mestu. Ko imaš enkrat lastniško listino in gor lepo hišico, te mine želja po selitvi. No, želja po potovanjih vsekakor ostane kot hrepenenje po novih krajih, kar najbolje uresničujemo z daljšimi ali krajšimi turističnimi potovanji.
Če govorim zase, zelo težko zdržim ves dan na istem mestu. Po duši sem ptica selivka in potrebujem vsakodnevni premik v naravo. Pokličejo me gozdna bitja, modro nebo, mir v krošnjah dreves, negativni ioni …
To so moji osebni prostori. Lahko jih poganja domišljija, nostalgija ali melanholija. Pesnik in esejist Uroš Zupan zelo dobro razlikuje med nostalgijo in melanholijo. Slednja zanj ni pozitivna, nostalgijo pa imenuje”prevaro uma, da smo bili nekoč srečni in da se lahko te sreče dotaknemo v tem trenutku. Nostalgija je lahko tudi po nečem nedoživetem.”
Prostori, ki si jih izmenjujemo, so pa npr. hotelske ali hostelske sobe, bolnišnične postelje in nenazadnje tudi mrliške vežice. Tisti prostor za nekaj časa zasedeš s svojo zgodbo, scenarijem in svojimi ljudmi, potem pa odideš ali te odnesejo, da za tabo pride naslednji čakajoči.
Vsekakor glasujem za osebne prostore, da bi jih
bilo čim več!! Tistim drugim pa itak ne ubežimo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar