Saj se spomnite te igre, ki smo jo igrali v mladosti? Včasih jo pri jogi ponovimo. Treba se je taktično povezati v sklenjeno verigo in manevrirat pred Črnim možem. Na to igro sem se spomnila, ko so v petek policaji na protestih legitimirali stranske osebke protestnikov, ki so v vrsti hodili peš. Sodelujoči pravijo, da so se spravljali zlasti na mlade ženske in starejše osebe, ki so stale ob strani. Ena gospa razlaga, da si je želela vklopit luč na kolesu in da so jo legitimirali. Svetlana Makarovič in Roza pravita, da so na njiju tudi z veseljem pikirali. Verjamem, da je bilo izzivanja in prerivanja na obeh straneh pri tako razgretem ozračju. Protestniki se ne bojijo črnega moža, ampak po mojem bele kuverte z globo v višini od 40 do 400 evrov.
Kako se dan lepo začne?
Ne s sončnim vzhodom ali dišečo kavico, ampak z blatom! Spet sem dobila poziv od Svita, da naj se ne bojim sveta tam znotraj (to je bil enkrat njihov oglas). Enkrat so mi že testirali to življenjsko snov, potem sem poziv 2x ignorirala, zdaj sem se pa spet odločila odzvati. Z razgradljivim papirjem in epruvetko se odpravim v kopalnico. Jupi! Je pa res, da je ta diagnostika zastonj in da je rešila že marsikatero življenje. Torej veselo na delo.
Moj prvi…. športni nedrček
Spomnim se, da je nanj opozoril Lado Bizovičar v Talentih, ko so neke gospe živahno poskakovale in z njimi so poskakovale tudi prsi. Bile so zelo simpatične, a Lado ni ostal brez komentarja, da se da kupiti tudi športne nedrčke. Vsaka stvar je enkrat prvič. Zdaj, ko delam od doma, ne maram, da me elastike modrca kaj preveč vežejo in se odločim kupit en športni model, za katerega se mi je nekako zdelo, da najbrž ne veže tako močno. Kupim največjo številko XXL, zgleda luškan in si ga poskusim nadeti. Povlečem ga čez glavo, zatakne se mi nekje za vratom, vse me tišči. Damn. To je še hujš kot nošenje maske. Ko ga nekako spravim v pravo linijo, me tišči kot oklep. Spomnim se svoje sestrice, ki se tudi vedno bori s tlačenjem materiala v prisilne dupline in elastike.
Vendar ne bom obupala. Vsak dan bom mal vadla z njim, pa bomo vidli, kdo bo zmagal, on ali jaz. Podoben boj poteka z novimi čevlji, ki te tiščijo in žulijo, potem pa jih nekako ukrotiš, hihi.
Zmaj v zraku in kozje mleko
Vračam se čez Tivoli. Hodim po poti iz podhoda in v zraku zagledam zmaja. Takoj se spomnim na lutkovno predstavo Žogica Marogica, ki sem jo kot otrok gledala z odprtimi usti. Tam smo morali pihati, da smo zmaja pregnali, tukaj pa me pogled nanj razveseli, ker z njim teče razigran otrok. Kot v Kampusu ob progi, kjer odmeva živahen otroški smeh šole Fužine, ki je zgleda najela ta prostor za igro. Dokler odmeva otroški smeh, se nam ni treba ničesar bati!
Pred vhodom v hišo me dočaka še ena otroška scena. Namreč vidim dečka, ki pije mleko in ima mlečne brke. Na tleh je cel karton plastsičnih flašk. Ko grem mimo, slišim očkove besede sinu: „Po kozjem mleku, si najmočnejši.“ Evo, dodajam navodilo za moderne Petre Klepce: Pijte kozje mleko in veliko se smejte. Potem nam tudi Črni mož ne bo mogel do živega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar