Dan možganov

Ja, tudi to obstaja po novem. Pa tudi obletnica korone in prve smrtne žrtve s korono … Sam res, kako obeležiti tak dan.? Ko se je slovenski vrh zbral pred Žalami, se je nebo zmračilo, zapihal je veter in začelo je padati babje pšeno. Morda kot opozorilo, da gre tukaj za najvišje zakone narave in da tudi molitev cerkvenih dostojanstvenikov ali leporečje našega predsednika nič ne zaležejo.

Danes bom torej pisala o možganih in na splošno o mojih najljubših delih telesa.

Z možgani mislimo, tukaj je sedež razuma. Po obliki spominjajo na orehovo jedrce.

Z desno polovico izražamo svojo kreativnost, z levo pa logično umujemo. Glede možganov imam jezikovno zagato, ker sem mislila, da se rodilnik glasi “možgan”, pa me je aplikacija za pregibanje samostalnikov poučila, da je pravilna oblika “možganov”. Podobne težave imam s samostalniki kot so “dan”, “otrok” in “droži”.

Z možgani je tako, da bolj jih treniraš, bolj so zavite tiste sinapse. Pri očetu, ki je imel Parkinsovo bolezen, sem videla, kako jih bolezen atrofira, da med ploskvami nastanejo kar črne udrtine. Da sploh ne omenjam Alzheimerja, ki ti tako spremeni svet, da sploh več ne veš kdo si in kdo so tvoji svojci.

Zdravi možgani so ok, ampak niso moj najljubši del telesa. Najraje imam seveda srce, kot pravijo: središče duše. Pri meditaciji se mi čakra obarva rozavijolično, kar spet nima kaj dosti opraviti z mišico, ki se stiska in sprošča. Z Janom se smejiva, ko mi pove, kakšne šume in zvoke je slišal pri ultrazvoku srca.

Najmanj ljubi deli človeškega telesa so zame pazduhe, prsti na nogah in ušesa. Se oproščam Leonardu da Vinciju in njegovemu Zlatemu rezu.

Samo Rugelj versus Olga Tokarczuk

Če je že govora o možganih, jih bom uporabila za primerjalno študijo dveh knjig, ki ju prebiram, in sicer Olge Tokarczuk: Pelji plug čez kosti mrtvih (naslov iz pesmi Williama Blaka) in Sama Ruglja: Resnica ima tvoje oči. Oba naslova sta enigmatična in veliko obetata. Jasno je, da je Olga pisateljica in je prejemnica kar nekaj literarnih nagrad. Roman je zabaven in družbeno kritičen, nekateri odlomki so pa pravi literarni biseri:

“Tu je pač tako, jesen pobere vse svoje Orodje in igračke, strese liste – ne bodo več potrebni, pomete jih pod obmejke, obriše barve s trave, da postane siva in bleda. Potem se vse izide črno na belem: na zorana polja zapade sneg.”

Samo Rugelj pa je po drugi strani založnik in publicist. Resnica ima tvoje oči je njegov prvi leposlovni roman. Vidi se, da je načitan, a proza je nekako prazna, kot razredčena goveja juha… Osebe so na hitro očrtane, tako da ti ne pridejo pod kožo. Seveda pa je roman dosti manj pretenciozen in ga sploh ne bi smela primerjati z žensko senzibilnostjo poljske umetnice. To je bila le vaja za moje možgane, hihi...