Nekoč je živela pomaranča, ki ni bila peklenska ampak taka srčna in prijazna. Navadno si jo ljudje sami kupimo in pohrustamo kot vir C- vitamina. Tale pomarančna pa ni bil navadna. Čakala je, da izpolni svoje poslanstvo, da zaživi še za nekoga, ki mu bo podarjena, ne da bi darovalka vedela, za kako veliko dejanje gre. In ne da bi obdarjenec vedel, za kakšno simbolično dejanje gre.
Zlatolaska je živela v svojem zakletem gradu in sanjala o svojem princu na belem konju. Mnogo jih je prijahalo mimo, a noben ni izpolnil njenih pričakovanj. Pa je po deželi zaokrožilo sporočilo, da ima neki princ iz daljne deležele zanjo prav posebno darilo. Le kaj bi to lahko bilo? Prstan, kos dimamanta, manjkajoči puzzle njenega življenja? Kot v oddaji Kdo si ti, se je spraševala o tem mističnem znamenju.
Ker je bila zaprta v mali sobici velikega gradu, je princu spustila dolge zlate lase, da je vanje vtkal to čudežno darilo, katerega pomen bo razumela le ona. S tresočimi rokami je dvignila dragoceni tovor in zaznala nekaj okroglega, trdega… Ko je odvila darilo, ovito v bel čipkast prt, se je iz njega izkotalila ….ne žogica marogica, ampak oranžna pomaranča. …??
Zgodba molči o tem, ali je Zlatolaska pomarančo pojedla ali pa jo je shranila kot dragocen spomin, in ali se je poročila s princem prinašalcem ter z njim živela do konca dni.
To pa je seveda edini pravi konec pravljice, ki naj si ga vsak bralec izmisli sam ….
From Orange to Red
Spet plovemo v rdečo barvo. Kar slišim, kako koronica sika kot Unionski zmaj v kleteh Pivovarne in se razmnožuje kot stvor v Alienu. Kdo bo koga prehitel? Cepci s cepljenjem ali neizmerna moč malega virusa za mutacijo in preobleko??
Ob letu obsorej spet hodim po rajskih poteh Tivolija. Spet se popki napenjajo in nočem zamuditi spomladanskega orgazma v praznovanju življenja, ko se modro nebo plodi z zelenimi popki.
Kaj mi je prineslo preteklo leto? Spoznanje, da lahko delam tudi od doma, kljub hrupu “ukućana” ki hodijo sem in tja in me vključujejo v svoje probleme .
Da smo ljudje več ali manj samotna bitja, da je fajn, da imaš somišljenike, ampak kot je rekel Salvatore Quasimodo:Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden …
Da se je treba sprijazniti tudi s komunikacijo po Zoomu in se nikakor ne odpovedati razoomu.
Da moraš sprejeti, česar ne moreš spremeniti ….
Ni komentarjev:
Objavite komentar