Ne dotakni se me

Koronavirus se nadaljuje. Včasih se sprašujem, ali ni vse to računalniška igra in smo le avatarji, ki nas poganja kakšen inteligentni vesoljček …

V nedeljo v Tovoliju na eni bolj skriti lokaciji izvajam tai chi. Od zgoraj me pri Bellevue-ju gledajo 3 mlajše ženske. Ko končam, mi zaploskajo. To me osreči, ker je ploskanje izraz soglasja in podpore. Zahvalim se jim s hindujskim pozdravom.

Janševci stiskajo obroč in nam ožijo pravice. Sem si rekla, da o politiki ne bom razpravljala na svojem blogu. Nekoč mi je nekdo rekel, da je odkril, da ko je bil z mano, je bil »v postelji s komunistko«, zato si najbrž predstavljate, na kateri strani je bil on in na kateri sem bila jaz.

Lahko vplivam samo nase in na svoj odnos do sveta. Glede dotikanja je Kristus rekel Mariji Magdaleni: Noli me tangere (Ne dotakni se me). Kako lahko današnja družba, ki je kar odvisna od dotikov, to razume. Zdravnica Sanela Banović nas je ravno naučila, kako pomembni so objemi za človeka. Kot mati se spominjam, kako nezamenljiv je fizični stik med materjo in dojenčkom. Ali med dvema ljubimcema? Ali energetska masaža? Ali božanje umirajočega?

Vida Žabot, nekdaj redovnica, zdaj pa klinična psihologinja, lepo pojasni, da »ne dotikaj se me« pomeni, da sva v različnih dimenzijah. Ti si še v tretji, kjer te telo vabi, da potrdiš stik z dotikom. Jaz sem že v peti, kjer je vse bolj eterično in se energije mešajo kot mavrica.

Lepo in verjamem, da ko si tako visoko, ne potrebuješ več dotikov.

Zaenkrat pa smo še v tej dimenziji in dokler se ne bomo mogli spet fizično objeti, vam kličem: Save all the (kisses) hugs for me 
in vam pošiljam nekaj virtualnih objemov: