Ljubi
moj dnevnik,
počutim
sem kot leta 2008, ko sem zaradi raka na dojki začela pisati svoj prvi blog
Svitanja. Začela sem ga z besedami: NOČEM TEGA, HOČEM NAZAJ SVOJE PREJŠNJE
ŽIVLJENJE!
Zdaj
sem 12 let starejša in začenjam z besedami: SPREJEMAM, KAR JE PRIŠLO. VEM, DA BOM
PRINESLO VELIKO SLABEGA, PA TUDI DOBREGA!!
Ne
bom se ukvarjala z objektivnimi podatki o obolelih ampak o svojem gledanju na
koronavirus, za katerega se z Janom pričkava, ker jaz pravim, da je na nek
način lep s svojo simetričnostjo in prižemkami, on pa pravi, da je grd in
nagravžen in zlovešč …
Najprej nekaj
reminiscenc
8.
marec 2020
Koronavirus
že napada našo sosedo Italijo. Na Hrvaškem že imajo en primer, mi pa ostajamo
kar malo žalostni »brez«, ker »kao so nas bratje Hrvati spet prehiteli«. Ampak
4. marca ga pa le dobimo s Slovencem, ki se je vračal iz Maroka.
Zavihtim
se na kolo in jo užgem po Tivoliju, mimo Živalskega vrata do Koseškega bajerja.
Vreme je lepo, ljudje se martinčkamo, v bližnjem lokalu spijemo okrepčilno
pijačo in korona je daleč, daleč…
11.
marec 2020
Zabeleženih
že približno 23 primerov (navajam po spominu). Jaz kot individualistka, ki gre
vedno po svoji poti, zbolim za trebušno virozo. Počutim se kar malo krivo, ko
kličem v službo in povem, da sem zbolela. Takoj pristavim, da NI korona virus
in da to stanje z bolečim trebuhom in vrtoglavico poznam.
Ker
sem priklenjena na posteljo in smo doma Verdi (seveda spet na bolniški), Jan in
jaz, cel dan teče TV spored prejšnja-nova vlada se že »prepucavata«, kdo je
ravnal prav in kdo narobe.
Virus
se s TV ekranov že približuje naši družini. Gein partner dela v zasebni
zdravstveni kliniki in ena od dveh zdravnic ima potrjeno okužbo koronice. Takoj
se vključi »samozaščitni« dejavnik, kdaj sem bil na zadnje z Geo in ali se bom
tudi sam okužil. Naša draga babica na Bokalcah ostaja sama in boli me, ker ne
vem, ali sploh razume, zakaj ni nikogar od njenih ...
12.
marec
Stanje
se zaostruje. Zapiramo mejo z Italijani, ki tako neodgovorno prestopajo mejo v
Novi Gorici, da bi nabavljalii v naših trgovinah, kupili bencin po nižji ceni
ali samo tako malo »pofirbcali«, kako se pri nas odvijajo zadeve.
Zdaj
prehajam na moje osebne reakcije. Zavedam de, da smo nekdanji rakavi bolniki
kar v rizični skupini. Ampak v teh letih sem si zgradila pozitivno mišljenje in
način obdelave težav po »projektnem vodenju«. Problem je tak pa tak, kaj moram
storiti, da dosežem svoj cilj. Ta je: ne podleči psihozi panike, tudi če
zbolim, delam na imunskem sistemu (joga, alge, kurkuma, pozitivno mišljenje,
pomoč moje drage zdravilke, klubovanje pesimizmu v domačem gnezdu).
13.marec
Smo
že na številki 131. Vse bolj se stiska obroč. Zdi se mi, da živim v science
fiction romanu. Kar se je še včeraj zdelo normalno, tj. druženje s prijatelji,
pivce za živce, odhod na delo, je od danes prepovedano. Strokovno se imenuje »ustavljanje
družbenega življenja«.
Ampak
na tem čolnu smo vsi, stari in mladi, odgovorni in neodgovorni, brezbrižni in
paničarji.
Kdo
bi si pred petimi dnevi mogel misliti, da bodo ljudje zaradi panike izropali
trgovine, si nakupili po 300 zavojev toaletnega papirja ali pokradli razkužilnike
v WC-jih na Bledu.
Jao,
spomnim se Janše, ko se je 27. junija 1991 kot obrambni minister pojavil na
večernem dnevniku v vojaški uniformi in objavil, da je Slovenija v vojni. Tale
situacija koronavirusa je za njegovo narcisoidno držo spet po njegovem okusu,
spet imamo sovražnika, potrebujemo vojsko in civilno zaščitno. Kar strese me
njegov grosupeljski naglas, ki ga spremlja že od mladih nog. Čeprav je moj
letnik, mi deluje starčevsko s svojo zgrbljeno hojo in štirioglatim značajem.
Mu pa vseeno priznavam, da je »car«, kljub orožarski aferi je ostal
nepoškodovan, bil razrešen iz parlamenta, ni dokazal izvora svojega premoženja,
pa mu je še tretjič uspelo zavihteti se v sedlo in zavladati Slovenčkom. Vse za
domovino, a ne?
14.
marec
Kljub
mojemu optimizmu me stisne v grlu, ko preberem pismo italijanskega zdravnika,
kako grozovit je pogled na najhujše bolnike koronavirusa, ki se dušijo. Respiratorjev
je premalo. Eksponentna rast (včeraj več kot 1000 novih primerov v enem dnevu) je
Italijo spravila na kolena. Mi pravijo, naj ne berem takih članko, ampak
mislim, da imam pravico biti obveščena in ne tiščat glave v pesek kot noj.
Smo
že bolj v vojaškem melosu. CZ prevzema komando. Omenja se mobilna bolnišnica v
vojašnici Edvarda Peperka. Jan je tam igral floorball, zdaj bodo pa po potrebi
žrtovali tudi telovadnico za sprejem bolnikov.
Zapirajo
se šole, vrtci, fakultete, knjižnice. Mesto postaja vse tišje…
Minister
za zdravje pravi, da se v Piranu ljudje še vedno veselo družijo. Tudi
ljubljanski nočni lokali še obratujejo. Odlično dečki, če niste odgovorni zase,
bodite vsaj za svoje dedke in babice ali za vse tiste, ki zaradi vaše
lahkomiselnosti ne bodo dobili potrebne zdravstvene nege, ker se bodo morali
ukvarjati z vašimi virusi.
Zvečer
si želim misli preusmeriti s korone.
Namesto
da bi si ogledala kakšno lahko romantično dramo ali komedijo, mojo pozornost
pritegne film iz leta 2018 Girl, ki je bil nagrajen na cannskem festivalu. Gre za
15-letnega fanta, ki želi spremeniti spol. Zaradi svoje ženstvenosti in
gracioznosti ga sprejmejo na baletno šolo, kjer mu kljub nečloveških naporom
moško telo preprečuje doseganje enakih rezultatov kot ženskim kolegicam. Hormoni
delujejo prepočasi za njegovo najstniško psiho, tako da si na koncu s škarjami
odreže penis, ki mu preprečuje čim prej postati ženska. No fajn, namesto
pomirjajočega spanca travma terapija ljudi, ki so rojeni v telesih napačnega
spola. Verjamem, da je tudi to težko. God bless them!
Toliko za danes.
Jutri spet obiščite moj blog. Odločila sem se, da bom vsak dan obdelala kakšno
temo v zvezi z nastalo epidemijo. Se beremo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar